Sabotin-parkmiru

Spomladi in poleti je najzgornejši del Soče lep alpski potok, ki prek manjših slapičev teče mimo Koče pri izviru Soče proti dnu doline, kjer se mu kot prvi pridruži pritok iz Zadnje Trente. Ta voda teče večino časa skozi grušč in prod v dnu doline, ob močnem deževju kot divji hudournik po široki beli strugi. Do prve manjše razširitve z zaselkom Na Logu, kjer se ji iz doline Zadnjice pridruži levi pritok Krajcarica (tudi Zadnjica), teče Soča po strmi strugi in v nekaj kilometrih premaga višinsko razliko skoraj 250 m. Za ta del reke do Loga je poznano tudi staro ime Šnita. Od tu naprej teče modro zelena reka po dnu ledeniško preoblikovane doline Trenta proti jugozahodu med vršaji hudourniških pritokov in podori in se tik pred izlivom levega pritoka Vrsnik zaje v slikovita korita, ponovno tudi nekaj kilometrov dolvodno pred izlivom levega pritoka Lepenjice. Še nekoliko niže vstopi reka v Bovško kotlino. Ta zgornji del doline ima izrazito alpske poteze, z značilno poselitvijo samotnih kmetij, ki stojijo na prodnih terasah ali vršajih soških pritokov.

 
Soča v Trenti

Pod vasjo Kal-Koritnica se Soči pridruži močan desni pritok Koritnica, ki priteka izpod Mangarta, že v Trenti in Bovški kotlini bogatijo Sočo tudi številni kraški izviri, mdr. Glijun in Boka izpod Kanina. V Bovški kotlini se je Soča vrezala do 80 m globoko v rečne in ledeniške nanose in izdelala obsežno teraso, na kateri stoji Bovec. Njen strmec se v kotlini močno zmanjša in reka teče v številnih pramenih med bleščeče belimi prodišči, zelo priljubljenimi med poletnimi obiskovalci. Nekoliko niže, pri Žagi, naredi značilen kolenast zavoj okrog Polovnika, sprejme z desne pritok Učjo in vstopi v širšo dolino, nastalo ob še vedno aktivnem idrijskem prelomu. Do Kobarida je reka globoko zarezana v rečne in ledeniške nanose, v katerih so izrazite terase, mestoma se prebija med velikimi podornimi skalami (med Srpenico in Trnovim) ter skozi slikovito sotesko med Trnovim in Kobaridom, izjemno priljubljeno med ljubitelji divjih voda.

Med Kobaridom in Tolminom ima dolina smer proti jugovzhodu (zaradi idrijskega preloma). Reka ima tu manjši strmec in teče med širokimi belimi prodišči, naselja pa so odmaknjena od reke, razmeščena po izrazitih prodnih terasah ali vršajih pritokov. Na največjem, vršaju levega pritoka Tolminke, stoji mesto Tolmin in tu se reka obrne proti jugu ter za kratek hip zaustavi v umetnem jezeru, ob katerem stoji Most na Soči tik nad izlivom levega pritoka Idrijce. Do sem je v zadnji ledeni dobi segal skoraj 70 km dolg Soški ledenik in med drugim zapustil do 50 m visoko čelno moreno, na kateri stoji večji del Mosta na Soči. Tu Soča vstopi v več kot 30 km dolgo sotesko med gozdnatimi pobočji Kanalskega Kolovrata na zahodu in Banjšicami na vzhodu, ki se le tu in tam nekoliko razširi, da je prostor za večja naselja na terasah (RočinjKanalAnhovo in Deskle).

 

Pri Solkanu vstopi Soča na Goriško polje, ki je po nastanku velik prodni vršaj Soče in najvzhodnejši odrastek Furlanske nižine. Vršaj je nastal z močnim nasipanjem proda v zadnji ledeni dobi, s katerim je reka svoj levi pritok Vipavo potisnila prav pod severno vznožje Krasa. Na ravnini na levem bregu stojita sestrski mesti, starejša Gorica (it. Gorizia) in novejša Nova Gorica. Od izliva Vipave navzdol teče Soča sprva tik ob vznožju Krasa mimo Gradišča ob Soči (it. Gradisca d′Isonzo) in Zagraja (it. Zagrado). Pod Vilešem (it. Villesse) se reki z desne pridruži še Ter (Torre), zadnji večji pritok, nato pa se nekaj kilometrov niže v široki delti izlije v Tržaški zaliv. Ravninska delta je sestavljena iz dveh zelo različnih delov: zgornji del, nekako do črte Červinjan (it. Cervignano del Friuli) – San Valentino – Staranzano, je zgrajen iz apnenčastega proda, ki sta ga v zadnji ledeni dobi nasula Soča in Ter (Torre), nekoliko višji, sušnejši ter intenzivno obdelan in poseljen, spodnji del pa je holocenske starosti, nižji, mokroten in preprežen s starimi strugami Soče. Obala delte je nizka in močvirna z bogatimi mokriščnimi habitati in je skupaj s spodnjim tokom reke dolvodno od izliva Tera zavarovana kot naravni rezervat Foce dell'Isonzo. [5]